Za mano je še en 8. marec, dan žena. Prinesel sem cvetočo rožico in jo postavil na mizo ob sliki Sonje, jo pogledal v oči in čez čas videl le zamegljeno sliko tvojega obraza preko mojih rosnih solz, ki ne zmorejo več čistega pogleda na tvojo sliko. Še en 8. marec brez dotika tvojih rok in tvojega rahlega objema okrog mojega vratu.
Pred kakšnim mesecem sem dobil vabilo za sodelovanje na Zdravstvenem razvojnem forumu v sklopu okrogle mize pod nazivom: Ali lahko zagotovimo varnost za vse paciente ? Dogodek je potekal v Portorožu ravno v dnevih pred 8. marcem.
Po premisleku sem se odločil in se odzval povabilu z namenom in ciljem, da morebiti moje razmišljanje in življenjska spoznanja pridejo kaj v korist tistim, ki se ukvarjajo z varnostjo pacientov in kakovostjo v zdravstvu. Tako bo komu v prihodnje omogočen lepši in boljši 8. marec, kot je moj.
V upanju, da sem z mojimi kratkimi misli uspel prispevati delček dodatne motivacije odgovornim, ki se ukvarjajo z varnostjo in kakovostjo v zdravstvu za izboljšanje tega področja, da bodo lahko prej dosegli ničelno stopnjo zdravstvenih incidentov, kar je eden od ciljev Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).
S Sonjo se nikoli v življenju nisva ukvarjala s kakovostjo v zdravstvu, sva pa se z uvajanjem mednarodnih standardov za vodenje kakovosti v mikro in malih podjetij v sklopu storitev najinega podjetja. Tako mi ta tema kot ekonomistu ni tuja in v nadaljevanju pripravljam povzetek mojih zaključkov glede na slišano na Zdravstvenem razvojem forumu in bo objavljeno v nadaljevanju.