Prvo skupno potovanje na morje

Bilo je res nepozabno in lepo. Žal očitno preveč lepo.

Zimska meseca januar in februar sta bila za naju s Sonjo čas, ko sva kakšen dan namenila razmišljanju tudi o vročih poletnih dnevih. Vračam se s spomini nazaj na najino prvo skupno potovanje na morje. Med drugim sva oba takrat aktivno delala v turizmu, zato sva vedela, da je dobre rezervacije za poletni dopust potrebno opraviti kar hitro po novem letu. Za naju je ta neprecenljiv dogodek bil v letu 2000. Najino prvo skupno potovanje na morje je bilo v smeri Zadra v naselje Filip Jakov. Spominjam se, da sva brskala po zbranih katalogih, ki sva jih nabrala na turističnih sejmih in se pogovarja ter načrtovala najino prvo skupno pot na morje.

Filip Jakov, 2000. Pogovor na plaži. V življenju sva se zelo veliko pogovarjala o različnih temah, nisva pa se res nikoli kaj dosti o zdravju, zdravstvenih temah, zdravniških sistemih, ipd… Zdaj se s Sonjo pogovarjam/razmišljam na platonski način skoraj zgolj o tej tematiki.

Za generacijo rojeno leta 1973 obisk na morju skozi poletje ni bil tako samoumeven in tudi dostopen ne, tako kot je danes. Iz otroštva se spominjam, da je bil dopust na morju posebno pričakovanje in doživetje. Vedno, ko smo šli kot otroci ob koncu šole na počitnice, smo se v šoli med sabo pogovarjali že kakšen mesec pred počitnicami, kam in kdaj bo kdo šel na morje. Tudi v jeseni, ko smo prišli nazaj v šolo, smo se pogovarjali, kje je kdo preživel počitnice.

Večer na najinem prvem skupnem potovanju na morju, kjer sva se začela pogovarjati tudi o resnejših temah za najino skupno prihodnost.

S Sonjo nisva nikoli uspela razvozlati, ali sva morebiti se že kdaj prej srečala v otroških letih, kje na morju. Tako jaz kot Sonja sva skupaj s starši v otroških letih dopustovala v Nerezinah, na otoku Lošinj. To je v 80. letih bil znan počitniški kraj, kjer so dopustovali številni iz Slovenije. Ali sva se morebiti že takrat srečala s pogledi in se nisva tega zavedela?

No tako so nekako tekli najini pogovori ob načrtovanju in rezervaciji prvega najinega skupnega odhoda na morje. S Sonjo sva se resnično zelo veliko pogovarja na številne različne teme, mislim, da mi ravno njen pogovor in pogovarjanje med drugim najbolj manjka, pogrešam ga.

Sonja je bila res odličen sogovornik. Vsekakor naju je najino prvo skupno potovanje na morje še tesneje zbližalo in povezalo v nedeljivo celoto. Takrat sva začela s prvimi pogovori o morebitnih najinih otrocih, o družini, o možnostih, kako si urediti primeren skupni dom ali graditi svojo hišo ali urediti mansardo in številne druge teme, ki so takrat bile za naju zelo pomembne. Pogovarjala sva se skozi celi dan in pozno v noč, na plaži, na sprehodih, ob kosilih ob večernih ogledih, skoraj se spomnim vsakega pomembnega stavka in zaključka posamezne teme, kaj je kdo komu povedal in kako je tekla razprava. Ugotavljala sva, da imava resnično veliko skupnih točk, želja in planov za najino prihodnost.

Na Kornate sva se peljala z ladjico Šagulin. Ker Sonja ni jedla nič iz vode, je meni pripadala še njena riba, jaz pa sem ji dal nekaj mojega krompirčka. Seveda sva imela tudi nekaj iz nahrbtnika, kar je Sonja oboževala.

Sonja je vsa potovanja zelo natančno načrtovala, tako sva imela splaniran tudi izlet na Kornate in kopanje v slanem jezeru. Ogledala sva si številne znamenitosti v Zadru in okolici, potovanje pa sva nadaljevala po stari jadranski magistrali vse do mesta Rijeka. Seveda je za tisti čas pomembno tudi prevozno sredstvo. Sonja ja imela rdeči Clio, njena želja je bila, da ga popeljeva po jadranski magistrali.

Po jadranski magistrali sva naredila več postankov za razgled in kakšno fotografijo, ki mi danes vsaka zelo veliko pomeni.

Danes, ko bi moral biti čas za iskanje lokacije, kam bi s Sonjo v poltenih mesecih šla skupaj na morje, kjer bi se pogovarjala, načrtovala in planirala za najino naslednje življenjsko obdobje, sem lahko le vzel ta album in prelistal lepe spomine in slike, brez planov, brez načrtov in brez pogovora.

Ostali so čudoviti življenjski spomini, ki sem jih imel možnost doživeti in preživeti skupaj s Sonjo. Res je bilo nepozabno in lepo. Žal očitno preveč lepo.

Foto albume ima Sonja zelo vzorno urejene. Tega je urejala, ko je bila na prvem porodniškem dopustu, takrat si je vzela čas tudi za takšna opravila.

---