Besede slovesa
Besede slovesa
Govorec Miro Lesjak,
besede slovesa, 14.12.2022 v cerkvi Sv. Barbare v Cirkulanah
Tišina pred rojstvom, tišina po smrti, vmes pa življenje kot najbolj krhka skrivnost vsakega bitja... , zanj ne obstajajo navodila, kako ravnati, da bi vsem ustrezalo. Sredi minulega tedna nam je v mislih legla žalostna vest – Sonje ni več... bolezen je zmagala – toda uklonila je samo telo, ne more pa nam vzeti spominov. Spomin je cvet, ki nikoli ne oveni, je edina luč, ki vedno gori. Besede in dejanja nas smrtnike zapisujejo v čas in pripisujejo k tistim, ki so že odšli. Z njimi se te bomo draga Sonja spominjali v spominu vedno znova in znova vrisovali tvoj obraz; kajti kar je, kar bo, kar je samo občutek, da je bilo, v spominjanju vedno obstaja. Porazdeljeno bo z enako težo; večnost zate Sonja in za nas občutek nenadomestljive izgube. V življenju slehernega izmed nas ne štejemo leta, ampak življenje v naših letih. Tvoje spoštovana Sonja je bilo vseeno prekratko, čeprav si ga uspešno prehodila ter njegove čare in skrivnosti preudarno odstirala. Sonja Golc rojena Mrgole se je rodila 6.6. 1973 v Novem mestu mami Štefki in očetu Ivanu. Najprej so živeli pri Štefkini mami na Jelšah 25, Leskovec pri Krškem, kjer je Sonja obiskovala vrtec. 3 leta za tem so se preselili v blok na Senovo in še dve leti kasneje v Krško, kjer je Sonja začela hoditi v osnovno šolo. Julija 1983 je Sonja dobila sestrico Urško, katero je zelo rada pazila in jo vodila v vrtec. V naslednjih letih so bili Mrgoletovi zelo aktivni pri gradnji hiše v Krškem, v katero so se leta 1988 tudi preselili. Jeseni istega leta je Sonja začela obiskovati Gimnazijo Brežice. Poleti leta 1990 je delala v turistični dejavnosti v Švici, kasneje pa se je odpravila na jug Francije na obisk k svoji krstni botri. Pozimi 1990 je postala botra Andreji Resnik. Sonjino prvo delovno mesto je bilo v takrat na novo ustanovljenem Podjetniškem centru Krško. Delovala je predvsem pri razvoju turistične dejavnosti, naredila je veliko turističnih vodnikov in katalogov. Sodelovala je tudi v Turističnem društvu Kostanjevica na Krki predvsem pri Kostanjeviški noči. Po končani gimnaziji pa je odšla v Ljubljano na ekonomsko fakulteto, kjer je 19.10. 2000 tudi diplomirala. Ljubezen je Sonjo pripeljala v Haloze, kamor se je 19.4. 2000 tudi preselila.
Draga Sonja – vsi prihajamo za teboj – prihajali bomo eden za drugim, vsak s svojo zgodbo, s svojimi spomini in prigodami. Vsako zgodbo boš poznala, do podrobnosti, saj boš vedno in povsod z nami. Hvala ti za vse, počivaj v miru! SOŽALJE
Mira Petrovič,
žalna seja, 13.12.2022 v Cirkulanah
V teh predprazničnih decembrskih dneh, ki jih bomo preživeli v krogu svojih najbližjih, smo se zbrali na dogodku, ki si ga pred tednom dni ne bi znali niti zamišljati. Poslavljamo se od Sonje Golc, ki nas je na višku življenjske moči nenadoma zapustila. To je govor, ki ga ne bi rada imela, ampak se bom potrudila zaradi Sonje, ker vem, da bi ona enako storila zame. Govorila bom v imenu Društva za oživitev gradu Borl, ki je izgubilo svojo predsednico in gonilno silo, predvsem pa kot oseba, ki je izgubila dobro prijateljico.
Sonja se je v Cirkulane preselila iz rodnega Posavja in si tukaj ustvarila dom in družino. Tudi zaradi narave svojega dela, vključila se je namreč v družinsko podjetje Halo in pri delu srečevala veliko ljudi, se je kmalu vživela v novo okolje in postala del naše lokalne skupnosti. Čeprav smo se poznali in srečevali že prej preko tamburašev iz Cirkulan, se je najino tesnejše sodelovanje začelo ob pripravi zbornika o Cirkulanah leta 2004. Z Jernejem sta namreč brez oklevanja podprla pobudo skupine domačinov (Marija H. Masten, mag. Martin Prašnički in Franček Tetičkovič) za izdajo knjige o Cirkulanah. Sama sem bila takrat povabljena v uredniški odbor, glavni urednik zbornika je postal mag. Martin Prašnički, Halo pa nastopil kot založnik. Naše sodelovanje je bilo odlično in rezultat z naslovom Cirkulane-Svet Belanov in je prva celovita predstavitev naših krajev in ljudi in izšla na Barbarno 4. decembra 2005. Izdaja te knjige je bila podlaga, iz katere je zrasla ideja o ustanovitvi Društva za oživitev gradu Borl, ki je nastalo s ciljem prispevati k iskanju možnih rešitev za obnovitev in revitalizacijo Borla kot enega najpomembnejših kulturnih spomenikov v Halozah. Prvi predsednik društva je postal mag. Martin Prašnički. Sonja je bila v društvu ves čas ena od najbolj aktivnih in je sodelovala pri zasnovi in izvedbi programov in projektov, kot so vsakoletne čistilne akcije na Borlu, tradicionalna prireditev Barbarno, izdajanje Novic DgB, objave na spletnih straneh, razstave, okrogle mize, posveti, strokovne ekskurzije, itd. Najprej je bila tajnica in namestnica prvega predsednika in kasneje desna roka drugega predsednika Petra Belšaka, leta 2016 pa je sama prevzela vodenje društva. Njena srčna želja je bila, da bi se po dolgih letih zavlačevanja in pregovarjanja Mira Petrovič, žalna seja, 13.12.2022 v Cirkulanah - 4 - vendarle začela obnovitvena dela na gradu Borl in da bi lahko končno pričeli z dogodki na gradu. Z glasnim opozarjanjem pristojnih državnih služb, nastopi v medijih, vztrajnostjo in prepričljivostjo je za cilje društva polagoma, korak za korakom, pridobivala naklonjenost širše javnosti in na ta način utirala pot, da se je vendarle nekaj premaknilo. Del njenih sanj se je uresničil leta 2021, ko so pričeli z delno obnovo gradu in v njem uredili prirodoslovno razstavo. Žal pa ostajajo grajska vrata še vedno zaprta. Sočasno s prizadevanji za oživitev gradu Borl se je v okviru društva razvila raziskovalna in založniška dejavnost, pri kateri je Sonja aktivno sodelovala kot pobudnica, vodja projektov, soavtorica, urednica in še marsikaj drugega. Njeno poznavanje projektnega vodenja, možnosti prijav na razpise, poznavanje računovodskih procesov oz. poslovanja kot takega je DgB omogočilo pridobitev finančnih sredstev, potrebnih za izvajanje načrtovanih aktivnosti. Njeno sodelovanje je bilo ključno, da smo v društvu zbrali sredstva za izdajo knjig Grad Borl (2010), Žrtve svetovnih vojn z območja Cirkulan (2013) in Belanski narečni govor (2016). 2006 smo pripravili razstavo razglednic z motivom Borla, 2009 razstavo in dokumentarni film o dr. Vladimirju Bračiču, 2013 smo se aktivirali pri obnovi zvonika v Paradižu, pripravili razstavo o cerkvi sv. Katarine. 2017 sva pripravili razstavo Podobe Cirkulan v 19. in 20. stoletju. Septembra 2018 nas je zelo prizadela Martinova smrt, Sonjo še posebej, saj je Martin kot ljubiteljski zgodovinar in rodoslovec postal Sonjin dober prijatelj in mentor ter sodelavec pri zgodovinskih raziskavah. Tako sta leta 2018 skupaj pripravila rodoslovno raziskavo, ki je izšla z naslovom Podhostniki iz Dolan.
Leta 2019 smo na njeno pobudo v Rajherjevi hiši uredili spominsko sobo dr. Vladimirju Bračiču in izdali spremno publikacijo. Leta 2020 sva bili soavtorici in urednici knjige Borl v 20. stoletju, ki sta jim sledili še publikaciji Sakralna dediščina Cirkulan (2021) in Posvetna stavbna dediščina Cirkulan (2022). Slednjo sem predala v tiskarno konec preteklega tedna in bo izšla konec decembra. Ob vseh naštetih aktivnostih je Sonja sodelovala tudi pri projektih drugih društev in različnih občinskih projektih. Odprta in neposredna, kot je bila, je glasno podpirala vse dobre ideje v kraju in znala pohvaliti ter se veseliti nastalih rezultatov. - 5 - Haloze je sprejela za svoje in bila tista, ki je glas o Halozah in Haložanih s ponosom širila povsod, kamor je šla. To pa ne pomeni, da nas je idealizirala, ampak je zmeraj glasno povedala, kaj vse lahko in moramo še storiti, da nam bo vsem skupaj bolje in lažje. S svojo neustavljivo voljo ter življenjsko energijo, s katero se je lotevala realizacije zastavljenih ciljev, nam je pokazala, da je vse izvedljivo, če si le dovolj želiš in prizadevaš.
Brez naše predsednice, ki je bila gonilna sila tako rekoč vseh naših aktivnosti, bo delo DgB zelo osiromašeno. Člani DgB jo bomo zelo pogrešali. Tudi jaz jo bom zelo pogrešala. Hvala.
Mira Petrovič
Antonija Žumbar,
14.12.2022 v cerkvi Sv. Barbare v Cirkulanah
Dobrih 21 let je od tega, kar sva se srečali. Črnolaso dekle z iskrenostjo, neposredno komunikacijo in odprtostjo, ki je marsikdo ni znal sprejeti. Črnolaso dekle z bujnimi lasmi si je med temi haloškimi hribi ustvarilo dom. In potem, draga Sonja, postala si dobra žena Jerneju in mama dvema prekrasnima hčerama Mateji in Katarini. Postala si uspešna podjetnica. In skupaj z Jernejem si postala s steber društvenih dejavnosti v naši občini. Venomer pripravljena priskočiti na pomoč, bodisi z nasveti, bodisi z aktivnostmi. Predvsem pa si neizbrisljiv pečat pustila s knjigami o Cirkulanah, ki si jih z vso energijo in z željo raziskati zgodovino in soustvarjati, zelo pridno producirala in nas z njimi bogatila. Ni mogoče izraziti hvaležnosti, ki jo pri tem čutim. Hvala, velika hvala, draga Sonja.
Danes se pogovarjamo o otvoritvi gradu Borl, za katerega si živela bolj kot je kdorkoli o tebe pričakoval. S tvojo zagnanostjo in prispevkom tvojega moža so bila v vladi Mira Cerjarja za grad Borl pridobljena finančna sredstva, s pomočjo katerih je danes 1/3 gradu obnovljena. Veselila si se dogodkov, razstav, prireditev na gradu Borl.. Neštetokrat si se jezila, zakaj je grad zaprt, zakaj ga ne odprejo…Pred zaprtimi vrati je nekoč ostal tudi sam predsednik vlade, kar je nedoumljivo… Tolikokrat sva o tem govorili, se skupaj jezili in potem skupaj ubrali taktnejšo pot, ki nam je prinesla rezultate, da se o odprtju sploh lahko pogovarjamo. Vem, da mi boš pri tem pomagala, tudi iz nam nevidnega sveta. Vem, da boš angel, ki bo usmerjal delo na tem gradu, za katerega si angažirala toliko ljudi okrog sebe, ki so pomagali. Med zvezdami boš srečala tudi našega častnega občana mag. Martina Prašničkega, ki je s tabo tlakoval poti tudi za grad Borl. Za nešteto projektov si dala pomoč vsem v okviru LAS Haloze, nas usmerjala, da smo dobili dovolj točk. Hvala ti iz srca za vse.
Knjige so ostale za tabo kot večen spomin: Svet Belanov leta 2005, Grad Borl leta 2010, leta 2021 knjiga Borl v 20.stoletju, nato še Sakralna dediščina Cirkulan, Posvetna stavbna dediščina Cirkulan. Pri tem ti je v veliko pomoč bila tudi tvoja prijateljica Mira Petrovič. Sodelovala si še pri izdajah drugih avtorjev, med zadnjim tudi pri monografiji Arheološke raziskave Borl 2019. Upam, da se Cirkulančani zavedamo, kakšno zapuščino si pustila, neizbrisljivo, obsežno. V dobrih dvajsetih letih si postorila za našo občino več kot marsikdo v celem življenju. Hvala ti. Bila si predsednica NO občine Cirkulane, bila si članica več društev. Danes Park etnografske dediščine predstavlja del naše zgodovine, tudi po tvoji veliki zaslugi. Sonja, bila si oseba, ki si je prizadevala in dala velik prispevek k splošnemu javnemu dobro na podeželju. Žal te to ni obvarovalo, sistem javnega dobra ti ni vrnil nazaj toliko, da bi lahko še naprej aktivno delovala. Imela si sposobnost na argumentiran način predstaviti izzive podeželja ter se boriti za enake pravice in možnosti na podeželju kot jih imajo prebivalci v urbanih mestnih središčih. V naši občini nismo imeli na razpolago zdravnika. Tudi tvoje pisanje je takratno ministrico za zdravje prepričalo, da je pred leti prišla v Cirkulane pogledat dejansko stanje. Po obisku je prišlo do odobritve zdravnika v Cirkulanah iz treh na vseh pet dni v tednu.
Danes, ko se je tvoj odhod tako nenadoma končal, točno vem kaj bi bilo tvoje vprašanje. Ali sem imela v dani situaciji enake možnosti, kot če bi živela v Ljubljani? Odgovor je jasen. Ne.
Tvoja duša se je odločila zapustiti ta svet, preveč te je bolelo telo. Ne moremo razumeti, zakaj. Vedno bo to vprašanje viselo v zraku, saj si premlada, preveč ustvarjalna, s polno energije za družino, za kraj, za svoje sanje. To je onkraj našega razumevanja. Ne bom ti mogla več pomahati, ko sem se peljala mimo, ne bom ti mogla potožiti, kako težko je bilo prebiti led na ministrstvu, ne bom te mogla vprašati za nasvet. Odšla si od tukaj tja v mavrico, kjer ni bolečin. Je ljubezen. Pošiljaj nam jo, vem da boš, kot si do sedaj skrbela za vse, kar ti je bilo pri srcu. Naj bo tvoja duša v miru na oni strani, nekoč pa se spet objameva, ko bo prišel moj čas. Do takrat pa, draga Sonja, počivaj v miru in varuj svoji deklici ter bodi tiha opora družini. Z Bogom.
Antonija Žumbar
Županja Občine Cirkulane
Jernej Golc.
Besede slovesa brala, Nada Kotar, 14.12.2022 v cerkvi Sv. Barbare v Cirkulanah
Zdravo Sonček, kako si ? Tako so te prišli številni pozdravit v pisarno, kjer sva skupaj sedela. Ti si se obrnila na stolu, nasmehnila in rekla, dobro sem. Ampak tvoj nasmeh je pokazal, da nisi le sonček, ampak zlati sonček, ki je celotno pisarno in vse nas takoj objel, ogrel in pripravil k aktivnemu delu, razmišljanju in sodelovanju. Preostanek dneva sva skupaj nadaljevala doma, kjer so naju čakale Mateja in Katarina.
Nekaj več kot pred 23 leti sva se spoznala, med nama je preskočila iskrica ljubezni in sočutja, bila sva nedeljivi par, bila sva 24 ur na dan skupaj, tako doma, v službi, kot pri prostočasnih aktivnostih. Pri tem najinem zlitju v eno skupno razumsko celico sva imela neverjetno podporo mojih staršev Matilde in Stanislava, brata Matjaža, tvojih staršev Štefke in Ivana ter tvoje sestre Urške.
V nekem trenutku si se odločila ter najino ljubezen, ki naju je geografsko delila točno 100 km, ojačaš tako, da zapustiš tvojo odlično delovno mesto v Lokalnem podjetniškem centru Krško, odideš iz urbano urejenega okolja, prijateljev, staršev k meni v Haloze v Pristavo pri Cirkulanah. Najprej si iskala, kje bi se lahko zaposlila v naši regiji. Nato si v družinskem podjetju Halo, kjer sem bil zaposlen, začela razvijati svoj poslovni model za svojo zaposlitev. Oba sva se zavedala, da je to početje lahko veliki riziko, saj je podjetništvo na podeželju izredno krhko in sva lahko ob krizni situaciji oba istočasno brez socialne varnosti, plače in mesečnih prihodkov. Po nekaj mesecih skupnega bivanja, sem dobil poziv v Slovensko vojsko, kjer sem šel odslužit 6 mesečni vojaški rok. Tako si ostala sama z mojimi starši in se zaposlila v Lokalnem podjetniškem centru Haloze, ki si ga v tem času vzpostavila na temeljih družinskega podjetja Halo. Ob skoraj vsakodnevnih obiskih v Slovenski Bistrici, kjer sem služil vojaški rok, si mi potarnala, da nimaš nobenih prijateljev in da nikogar ne poznaš v kraju. Poglej Sonja, ozri se po tej lepi baročni cerkvi Sv. Barbare, poglej številne telegrame ter SMS sporočila in boš spoznala neverjetno, koliko dobrih prijateljev ti je uspelo pridobiti v teh 20 letih.
Ob moji vrnitvi ti je že uspelo center spraviti v mrežo Podjetniških centrov Slovenije in tako zagotoviti še meni delovno mesto. Lastniki podjetja Halo, Matilda, Stanislav in Matjaž so ponudili možnost prenosa lastništva podjetja na tebe. Odločila si se in sprejela to možnost in tako sva postala edina solastnika podjetja Halo d.o.o..
Dne, 23.6. 2001 sva v poročni dvorani na gradu Borl in v tej cerkvi Sv. Barbare si rekla še uradno DA, se poljubila in se poročila. Naslednjo leto si nama rodila hčerko Matejo. Samo 14 dni po porodu si jo že prinesla v pisarno ter začela tipkati po računalniku. Tvoje znanje in neverjetna sposobnost priprave in zagovarjanja razvojnih potreb na podeželju, je številne ocenjevalce projektov navduševala tako na državni kot na evropski ravni. Uspelo ti je vključiti naše območje Haloz v program podeželskih razvojnih jeder in tako si leta 2003, ustanovila zasebni zavod PRJ Halo, podeželsko razvojno jedro, katerega si bila tudi prvi direktor, izvedla nakup nepremičnine Rajherjevo hišo in jo prenovila v poslovne prostore, kjer danes deluje Poslovni center Halo. Leta 2004 si nama rodila drugo hčerko Katarino. Tako je naša družina dobivala nedeljivo celoto. Moja starša Stane in Matilda ter brat Matjaž so nam ponudili možnost, da si uredimo mansardno stanovanje v Pristavi ter nam skupaj z Ivanom, Štefko in Urško pomagali, da smo si uredili svoj bivalni prostor v katerem smo srečno živeli.
Tvoje delo na pripravi razvojnih projektov je iz leta v leto začelo puščati vedno večje sledi na območju Haloz. Zljubila si tudi Haloze kot pokrajino, spoznala skoraj vse njene kotičke in ljudi. Imela si veliki dar dela s številkami, z izjemnim kirurškim načinom si znala hitro najti in odpraviti napako za 1 cent tudi v milijonskih vrednostih. Skozi tvojo tipkovnico in računalnik so se pretakali številni projekti na območju Haloz, ki so jih izvajale občine, javne ustanove, podjetja, društva, kmetije in številni drugi posamezniki za splošno javno dobro, za izboljšanje kakovosti življenja na podeželju. Ker si vodila zasebni zavod, te pri kreiranju idej ni oviral nihče, nisi bila odvisna od nikogar, kar ti je dajalo možnost svobodnega postavljanja mej, ki je bilo za tebe nebo nad tabo. Tako si dajala inspiracijo vsem okrog sebe za doseganje ciljev in rezultatov, ki si jih vedno znala postaviti na dovolj visoko mesto, da je bil učinek največji ter da je bil cilj dosegljiv. To je veljalo tako v službi, v društvenih dejavnostih kakor doma.
Pred kakšnim mesecem si dala odločitev, da skoraj po 20 letih delno prenoviva poslovne prostore. Izdelala si smeli načrt v več fazah. Prva faza je bilo barvanje prostorov. Dolgo v noč sva praznila prostore, odnašala fascikle v sosednji prostor, prestavila mize in omare, skratka bil sem čisto izmučen. V šali sem rekel, Sonja, misliš, da še bova kdaj to spravila nazaj skupaj. Ti si se obrnila k meni, se mi nasmejala, potrepljala po rami in rekla, greva zdaj še samo to omaro prestavit. Žal nama ni bilo usojeno, da bi lahko prenovo dokončala.
Najbolj srečna si bila, ko ti je kdo v zahvalo prinesel čokolado. Ko je odšel iz pisarne, si nas vedno poklicala skupaj s sodelavkami, čokolado si razdelila na koščke ploščic, jih razdelila med njih, svojo ploščico pa si prelomila na polovico in si eno polovico dala meni.
Zraven čokoladice so te osrečevale tudi druge številne stvari. Rože so bile tvoje posebno poglavje. Z njimi si se čuteče pogovarjala na svojstven način. Vedno si našla čas za njih, kljub temu, da ti ga je zmeraj primanjkovalo. Posebej si se zavzela za tiste, pri katerih si videla, da so se pojavile težave pri rasti.
Potovanja so bila tvoja velika strast. Naše družinske izlete si skrbno načrtovala, do najmanjše podrobnosti. Letos si izkoristila darilni bon, ki si ga dobila od najinih najbližjih ob 20. letnici najine poroke. Odlično si pripravila program ogleda opere v Veroni in nekajdnevno potovanje ob gardskem jezeru. Strast do potovanj si želela krepkeje uresničiti po svojem 50. letu. Imela si natančen plan, kam vse nas želiš odpeljati.
Do zgodovine in kulturne dediščine si imela poseben odnos. Zelo si se navezala na grad Borl ter ga skupaj s prijatelji v društvu in izven obdelala do najmanjše možne podrobnosti. Pri tem delu so te posebej razveseljevale prostovoljne čistilne akcije na gradu Borl. Neizmerno si bila hvaležna vsem, ki so se jih udeleževali. V tvojih očeh se je videl velik lesk sreče, ko si po akciji pogledala na park in rekla: »poglej kako lepo je zdaj«. Dogodek Barbarno je bila naslednja takšna prioritetna aktivnost na tvojih seznamih željenih aktivnosti. Prizadevala si si, da je dogodek vedno bil lep in zanimiv. Letos si celo iz bolnišnice po svojih najboljših močeh koordinirala aktivnosti, da bi dogodek uspel. Prišla je nedelja, 4. december 2022 – Barbarno. Rano zjutraj si me zbudila v hudih krčih. Rekel sem ti: »Sonja, te bom peljal k dežurnemu zdravniku« in tvoj odgovor je bil odločen: »ne, ti pelji stojnice v Cirkulane, čakajo, da jih postavite«. To je bil najini zadnji trenutek, ko sva si pogledala drug drugemu v oči, ampak takrat ni noben od naju tega začutil ali vedel. Jaz sem peljal stojnice v Cirkulane, po tebe pa je prišlo reševalno vozilo in te odpeljalo.
Takšna je bila naša Sonja, prednost je dala vsemu prej, kot samemu sebi. Naslednji dan, ko sva se slišala po telefonu, si bila v UKC Maribor in sem te vprašal. »Kako si?« Ti si mi odgovorila »Jernej, nisem dobro«. Tvoj glas je zvenel tako, kot da se mi na drugi strani oglaša smrt. Kasneje sem ugotovil, da je bilo to zadnjič, ko si spregovorila moje ime.
Danes ima človeštvo v 21. stoletju vrhunsko znanost in tehnologijo. Človek je sposoben poleteti na luno, narediti takšna orožja, da s pritiskom na gumb zbrišejo cele države, ampak ne zna pa pomagati človeku, ki lahko zaradi žolčnih kamnov tudi umre.
Premlevam nazaj, kje je bila napaka v najini življenjski enačbi, kaj in kdaj bi lahko naredil drugače, da se bi rezultat drugače izšel, kot se je. Svojo pot si končala 7. 12. 2022. Tako se je zaključil najini 8.267 skupni dan odkar si prišla v Haloze. Žal mnogo prehitro. Statistično gledano sva imela pred sabo še najmanj 8.000 skupnih dni, ampak žal grozna usoda je naju razdvojila in oddaljila tebe visoko med zvezde, mene pa pritrdila trdno na tla krute Zemlje.
Zvečer preden zaspim, se uležem na tvojo polovico ležišča, kjer je še vedno spomin jogija z odtisi tvojega telesa. Čutim, kako si od bolečin skrčeno spala zadnje tedne, ki si jih prestajala. Zaspim. Zjutraj zaslišim budilko in čakam, da jo ugasneš. To je bila vedno najina domena. Ti ugašaš budilko na tvoji strani, jaz prižigam radio na moji strani ležišča, da poslušava zjutraj poročila. Vklopim radio, budilka pa še vedno zvoni. Se obrnem in vidim, da te ni, budilka še vedno bolj zvoni.
Vsem se iskreno zahvaljujem za izrečena sožalja, tolažilnih besed in ponujene pomoči. V besedah, ki mi jih izrekate se dostikrat ponavlja, imaš Matejo in Katarino. Res je, dve iskrici, ki stojijo ob meni in pridejo zjutraj ugasnit budilko ter rečejo, gremo zdaj, jutro je že.
Sonja, žena, mama, hčerka, sestra, snaha, svakinja, teta, sestrična, nečakinja, botra. Počivaj v miru med zvezdami.
Jernej
Mateja / Katarina
